Neprilagojen

Življenje je vojna.
Neizbežno stanje napetosti med tabo in svetom, ki te pretepa z možatimi potezami, ti pa se večino časa skrivaš v jarku in paziš, da slučajno ne pomoliš čebule iznad roba, sovragu na muho. Problem je, da se zlepa ne zaveš, da dejansko SI v vojni, ker je navidezno izredno tiha, mirna in čisto prijazna. Potem pa se nenadoma znajdeš v bitki, odvržen sam, sredi ničesar, čakajoč ukazov generala. Samo od tvoje bistroumnosti je odvisno kako hitro se boš zavedel, da ukazov ne bo. Da si hkrati general in vojak. In da nimaš orožja…razen svojih petinšestdesetih kilogramov in nekaj neposrečeno obarvanih kocin.

Pa si najstnik in ugotavljaš kako zelo svet ni bil narejen zate. Kot, da bi ponesreči padel v svet, kjer je edino pravilo sanjati, ti pa trpiš za nespečnostjo. Ampak se potrudiš in se naučiš smrčati z najlepšimi vglavnimi slikami. In potem ugotoviš, da zamujaš vse budne trenutke, od katerih si se do takrat napajal in živel.
Vsi se čudijo, če slučajno ne veš kaj bi sam s seboj. Če ne ugotoviš kaj je tvoj namen v življenju in če ne pokažeš skoraj obsedenega interesa za početje nečesa. Sploh v družbi, kjer je vse tako lepo opredeljeno na družboslovje, naravoslovje in umetnost. In tebe od nekdaj zanima družboslovje. Z zanimanjem prisluhneš vsaki prijetni zgodbi, teoriji in globoki misli, ki tako lepo popredalčka svet in iz kaosa naredi celoto. Ko pa ugotoviš, da bi moral v glavo pretočit kilometre teksta in izjav, ki osmišljajo vsako od teorij, pa skomigneš z rameni. In tebe zanima naravoslovje. Tako duši prijetno logično se polagajo kocke, vodene z osnovami matematike, temelječe na neizpodbitnih dejstvih, ki ne dovoljujejo človeku, da bi bil trapast, če jih pozna. In potem ti postane jasno, da se nekje tvoji temelji doumevanja zamajejo in da je še tako jasna slika črna, kot najtemnejša brezzvezdna noč, ter da ne boš nikoli zares dober v temu. In tebe zanima umetnost, ker ni lepšega na svetu, kot lepota sama in je čarobno opazovati zmožnost postavljana prispodob na najbolj skrita mesta. In potem ugotoviš, da so tvoje roke namenjene samo tipanju in opazovanju, prsti pa so nesposobni ustvarjat, kaj šele ustvarit.

In prsti nikoli ne naredijo ničesar. Ravna črta pod njimi postane kriva, modra barva se prelije v zeleno, lepa fotografija postane pisana packa, pravokotno postane topo, ostro pa skrhano. In ti postane karkoli obrtniškega nedosegljivo.
Pa se znajdeš v bitki, oborožen s neposrečenimi kocinami in ugotoviš, da si največja ovira sam sebi ravno ti in se moraš najprej, prav po svojih ukazih, najbolj napasti.  Nisi razumel ljudi v hrupnih prostorih, pa si našel službo, kjer si moral v največjem hrupu slišat prav vsako besedo. Nisi maral komunikacije z neznanci, pa si našel delo, kjer komuniciraš s kupi neznancev na časovno enoto. Nisi maral javnega nastopanja, pa si našel faks, kjer se to redno počne. In je iz tebe prišla boljša verzija, oborožena vsaj z enim šibkim nožičem, s katerim se lahko občasno čohaš po dlakah.
Na koncu. Prav na samem koncu ugotoviš, da je svet narejen po meri vsakega, za vsakega. Trepetaje ugotoviš, da če pomoliš glavo iz jarka, tudi ti lahko meriš na sovraga. Svet čaka, da se prikažeš iz skrivališča, pa ne čisto vsakič, da te potepta. Trepetaje ugotoviš, da so tudi kocine lahko uporabne.
Le dovoliti jim moraš.