pa če se mi prsti začnejo svetit.
Ni preveč prijetno buljit v zaslon na proste dneve, ker ga imam že na šihtu polno črevesje. [1]ne dobesedno, valjda Ampak se trudim, da bi spravil povprečno količino objav na dostojen nivo.
Postali smo lene riti. S “smo” mislim na blogerje, z “lene” mislim lene, z “riti” pa ciljam na zadnjice šimpanzov. Res me ne zanimajo vzroki, zakaj je prišlo do tega, oziroma bom to raziskovanje prepustil v obdelavo kakšnim FDVjevcem, ki so predvčerajšnjim odkrili, da obstaja internet. Vem samo, da mi ni všeč, da drvimo v obdobje izražanja s kratkimi stavki, kratkimi zapisi, komentarji, heštegi, slikami, smeški in ostalo znakovno govorico, ki močno spominja na brbljanje papagajev.
Presneto, nekoč je recimo naš dragi Fetalij skoraj vsak dan napisal novo objavo in v njej prepljuval, kar se je dalo prepljuvati, zdaj pa ima enkrat, ali dvakrat na mesec na tviterju kakšen izpad in napiše šest jeznih čivkov čez trenutno politično stanje, ter se potem še skorajda opraviči in umolkne. Brezveze!
In vemo, da gre blogerjem na slabše, če še celo lokalni patriot pade v akutno brezpisje.
No, kar hočem rečt je, da je žalostno gledat, da celotna družba vedno manj vzpodbuja pisanje in branje. Kdo bo v temu duhu čez 10 let še sposoben izražanja kompleksnejše pisane misli. Kdo bo zabaval tihe, mirne ljudi z nebleščečimi črkami, ki se pomensko v glavi spremenijo v krasne slike in smeh. Oh, seveda se bodo našli ljudje, ki bodo še vedno zmožni tega. Ampak je večina mase tista, ki določa smer družbe, zato je kar malce žalostno, da se te mesece opušča odstavke in povedi in se vse preveč rado zateka vedno bolj k renčanju in tistim 140 znakov.Vsak, ki kdaj reče, da je neko pisanje v redu že, če je razumljivo, čeprav krši prav vsa pravila znane slovnice, pa naj si požre pest.
Saj ne rečem, po svoje je umetnost povedat čimveč s čim manj, vendar mislim, da smo vsi v 300 [2]filmu, op.a. videli kaj se zgodi s skromnimi špartanci.
Sam priznej, da se ti ne lub brat komentarjev, k jih z Medeo štepava, drgač pa ja, zvezde in planeti niso v pravem položaju za novo objavo.
Pa lepo, da si se spravu spet mal pisat, ampak po občutku, brez pretiravanja, ker teb se let muhe čez sobo verjetno zdi vreden opisovanja, ampak ko boš prišel do stopnje opisovanja sušenja barve na steni… bom vn prvleku bulse za tvojo rit.
Če bi imela vest, bi bila zdaj slaba.
@Sakir Običajno preletim potuhnjene provokacije in posredno globoke misli, prikrito gruljenje in komplimentiranje pa izpustim.
Drugače je bil tisto Franci in je bil po poreklu čistokrven dolenjski mravljinec, ne pa muha. Pa tudi letel ni, ampak je plezal po bilki, kar sem takrat postavil v krasno prispodobo za majhnost človeka, napram vesolju!
(Vem, da pišem trivialno, ampak testiram koliko kreativnosti dejansko lahko ostane delovnemu človeku in če se da pisanje forsirat, tudi če ti tisti trenutek ne leži. Tko, da bulse kr pusti pospravljene za kakšen shod, ko bo treba sprašit nekaj bolj visokostoječih riti. 
)
@Limona Daj no, saj pravim, da niti Sakir ne piše…
Površno, bi ti opombo napisala prfoksa na test pri slovenščini.
Primer sem dal.
Sevede se da pisat pod prisilo brez kreativnosti, samo moreš met inštaliran bullshit module. Ki zgleda prbližn tko, da k bereš mojstrovino čez par dni se sam sprašuješ na čem si bil… 😀
Se nisi nikol lotu pisat seminarske večer preden je bil zadnji rok za oddajo? 😀
Beseda, ki se je največkrat prikazala na mojih izdelkih. Pa je to kaj rešilo…? lolnope
Maš point, ampak pri seminarskih običajno veš, kaj moraš napisat. Če ne drugega, vsepovsod piše kup pravil in omejitev. Blog, po drugi strani, je….free as a bird. Kar je težje, a ni?
Torej, kaj čmo? Se zlagat, al si pljunemo resnico v fris? Kaj vem, lahko napišem svoje mnenje.
Sam sem tako pojebano potreboval pavzo, da sem si jo vzel. Enostavno se mi je v realnosti nabralo tolko stvari, da ni blo časa za bloganje. Potem sem to uredil, začel nekaj pogrešati, ugotovil, kaj pogrešam in začel nazaj pisati.
Jebat ga, življenje samo po sebi ni potica, niti šarkelj, še manj pa štrudel. In odvisno od samega sebe je, če si hočeš nardit tako, da je vsaj topla, a neslana juha.
In včasih napišem tako globoko misel, da se še sam v njej utopim.
Življenje je en navaden piškot. Če ga odgrizneš, mu odpade cel kup drobtin, ki jih ne boš nikoli pojedel, čeprav so bile lahko celo boljše kot piškot. vrže rešilni jopič
In prisilni jopič je rekel: “Ali ti lahko uničim življenje? Rad bi namreč napisal dramatično zgodbo.”
In piškot je v smrtni grozi moledoval: “Uničil? Življenje? Zaradi ušive zgodbe?? Neee, prosim, nikarte.”
A dva predolga bela rokava sta vztrajala pri svojem: “Da. Uničila ti bova življenje. Morava napisati zgodbo!”
p.s.: škatla piškotkov zdaj upa, da bo vsaj okusna.
Klavzula: Noben piškot ni umrl med pisanjem tega komentarja. Sem preveril.
p.s. Če je dobra roba, lahko kej ponudiš.
O kaki robi mi to?
Free write je tak kot je, pišeš, pišeš…pišeš in če ti uspe objavt, preden stisneš Don’t save po stisku na x maš objavo, če ne… se nekateri prtožujete, da sem nehu pisat. 😀
Amen. 😎 Šest (šest šest)
@Sakir A viš, še hujš. Čist dober pir stran zlivaš. Greh! Greh!
@filmoljub Prva slika v objavi. OMG! 😆