Če bi vedel,

da so muze izredno nepredvidljivega in lenobnega značaja, bi je ne bil pred mesecem dni poslal na krasne in predvsem drage vakance, kjer se, po ne preveč skritih informacijah, dokaj razuzdano valja pod prsti goloprsih maserjev in rahlo pozablja, da ima tukaj dolžnosti.

Hja, takole je bolj v resnici. Če je dan v tednu praktično sličen istoimenskemu dnevu v prejšnjem tednu, ter se takšen pojav frekvenčno razporedi preko mesecev, je kar težko najt čas, motivacijo in temo, o kateri bi se splačalo naklepat nekaj vrstic. Ampak evo me. Drznem si. Kljub temu, da nisem diplomirani inženir, v iskanju nesrečne duše, ki bi mi dala možnost za služokruhenje. Prav takisto nimam še ene resne izobrazbe in ne dokončujem ene bolj neresne, ampak delam na tem, da čimprej pridrčam do tiste poslednje seminarske naloge, ki ji nekateri vobče rečejo tudi diplomska naloga. [1]Ne rečem, da sem blizu, temveč da delam na tem, alo.
Mi je rekla, da gre za moje pomanjkanje pisanja verjetno okriviti povprečno premajhno količino časa, ki mi ostaja za takšne trivialne reči in moram skoraj potrdit, da se strinjam z njo. Nazadnje sem užival v vikendu enkrat lansko leto, pa še to je bilo na torek, drugi dnevi so bili namreč zasedeni z ostalimi traparijami. Takšnimi, namenjenimi preživetju in polnjenju spominskih kapacitet z grafi, funkcijami, frekvencami, filtri, modulacijami inu ostalimi rečmi, katerim bi še Prešeren, [2]France, op.a. kljub vsej modrosti, pripisal čarobnijo in krivoverje. Ampak kdo bi ga krivil, poba je bil bolj umetniške duše, za satelitski signal na sedemdesetih gigahercih pa mu je bilo ravno toliko mar, kot je meni za prah pod posteljo. [3]Ki ga sploh ni malo!
http://allgusiedup.files.wordpress.com/2013/11/beatuysuc.jpg
Pri vsej enormni količini pesimizma, ki preveva našo malo pomanjševalnico države, se prav čudim, da se še dobro držim. Ih, kako se ne bi, če sem še mlad in računam na to, da bom betežen šele na stara leta. Se pa najbrž vsi strinjamo z dejstvom, da je večina ljudi ravno obratno polarizirana od takšnih misli in že od rosnega petnajstega naprej grozijo, da bodo postali begunci in jo mahnili čez mejo. Ne vedoč, da bode gasterbajtersko življenje najbrž precej slabše za njihove lasne končiče. Slovenija je pač edina geografska lega, ki je zmožna podpirat slovenčevskost. [4]v dobremu inu slabšemu pomenu Vsekakor bi se tak pojav težko imenoval beg možganov, če se jih veliko nagiba k enosmernim kartam na južno poloblo, v deželo za zapornike, kjer sta flora in favna naklonjeni človeku precej manj, kot povprečen obljubljanski hrib.
http://www.funnypica.com/wp-content/uploads/2013/01/Funny-in-Australia-25.jpg
Tak. Bistveno je, da še vedno kolovratim po betonskih ulicah. Prvič v celem letu sem jo prejle mahnil v zahodni smeri od doma in se spravil malce raziskovat mejo med Šiško in Bežigradom, za katero mi nihče od žabarije ne zna povedat kje poteka. Lahko rečem, da je nisem niti približno našel, sem pa le streljaj od trenutne lokacije prišel do velikanskih količin skladiščenih jeklenk butana, okrog katerih prijetno dehti po omenjenemu plinu. Zdaj, če je to normalno, potem ni strahu, me pa zanima kaj se zgodi, če kakšen šoferđija v bližini prižge paličico tobaka. Upam, da ne bo ognjemeta, a ne.
http://epicpix.com/wp-content/uploads/2013/03/Yes-gas-explosion-could-damage-your-hearing.jpg
Po eni strani ugotavljam, da je človečnjakavost trenutnih prebivalcev planeta izredno težko prebavljiva. Po drugi strani se mi pa že malce gnusimo. Tako mi je danes dopoldan prodajalka v najboljšem sosedu v roke porinila rdeč žetonček in mi pomahala proti trem škatlam, v katere se ga je dalo brez težav vreči. Navrgla je še, da dobi najbolj napolnjena škatla in z njo povezana dobrodelna ustanova, tisočaka denarnih enot. Namesto, da bi firma namenila delček mojega nakupa v dober namen, so me prisilili, da izbiram kdo se bo čisto lepo pod nosom obrisal za prepotrebne finance. Se opravičujem društvu študenskih invalidov in še eni ustanovi, da sem tako brezsrčen, a veš.
No. Številka leta je že krepko čez 2000, pa še kar ni konec sveta. Čakali smo na milenijum, vnebovzetje, spremembo polarizacije planeta, dvatisočdvanajstega, vesoljce, črno luknjo iz švicarskega pospeševalnika, asteroid…ma evo, še celo pomor čebeljega zaroda zaradi onesnaženosti. Naše najboljše upanje je torej samo singularnost, ko bomo postali v napoto strojem in nas bodo zamenjali s svojimi rezervnimi deli. Ali pa, da se naš predragi Kim [5]Jong Un končno spomni tiste njegove provokacijske rakete poslat še kam drugam, kot k kitom.
Zdaj mi pa oprostite, grem se uploadat na internet. In da mi ne bode kdo slučajno očital, da mi gre na slabše, je tukaj slika emuja v šprintu:
http://graphics8.nytimes.com/images/2009/02/07/crosswords/07emu_533.jpg

References

References
1 Ne rečem, da sem blizu, temveč da delam na tem, alo.
2 France, op.a.
3 Ki ga sploh ni malo!
4 v dobremu inu slabšemu pomenu
5 Jong Un

5 comments

  1. To še vedno ne pomeni, da se mi muze kdaj ne izmuznejo. Pravzaprav se slednje dogaja pogosteje, kot bi si lahko mislil. In ni nujno, da se dotaknejo prav vsakega pisanja, ki se ga lotim. Je pa res, da določene stvari ostanejo neobjavljene, ker so my babies in jih (zaenkrat) še nisem pripravljena deliti s svetom.
    Čeprav se tvoje muze, kot vidim, očitno počasi prebujajo iz lenobnega dopustniškega lenarjenja. High five!

Dodaj odgovor za nalivka Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja