Mesto belega šuma #2

No, da nadaljujem prejšnji zapis.
Problematika življenja v Žabariji se v osnovi deli na dve obdobji: p.z. (pred Zokijem) in p.z. (po Zokiju). Razlog, da se obe kratici pišeta enako je v tem, da med obema obdobjema ni razlike, le pri drugem je žabarski mandatar za župana jokajoči pingvin, ki se ga lahko medijsko krivi za razne neumnosti, kot je izganjanje avtomobilov iz centra ^[1]če lahko Slovensko sploh šteješ pod center in grozanske kazni, ki jih redarji lepijo kar povprek. ^[2]Razen, ko gre za mercedeza, ki ga vozi omenjeni pingvin.

No, kar se tiče podnebja, je bilo nekaj napisanega že v uvodu. Večino letnih časov Kotlina preživi zakopana v oblaku, ki poleg prekrivanja sonca, opravlja še pomembno nalogo zadrževanja smoga čimbližje tlem. Tako jesenski, pomladni in zimski dopoldnevi izgledajo kot, da si se nekako znašel v gosti zažgani župi, kjer tja nekam do trinajste ure samo poslušaš kako lepo sonce imajo…vsepovsod drugod. Seveda pa je megla še najmanjši problem. Pozimi namreč v mestu ^[3]ha ha ob zelo redkih priložnostih zapade nekaj snega, ki je v bistvu krasen, dokler pada, ko pa ga pograbita pristno mestno ozračje in soljena tla, pa postane najbolj ogabna zmes, s katero bi se lahko ob primerni zaužiti količini prijetno zastrupil. Ampak to še ni vse. Vreme v Ljubljani se kmalu hoče odkupit za vse zimske tegobe in nad njo pošlje sonce. Ker pa je, prav po socialistično, celotno  mesto ^[4]ha ha zgrajeno iz betona (betonske hiše, betonske ceste, betonski pločniki, betonski mostovi, betonski parki, betonske ploščadi, betonska trata, betonski župan z betonskimi možgani…), naša najljubša zvezda naredi več škode, kot koristi. Skozi poletni dan ljudje pri zdravi pameti niti ne poskušajo pomolit glave izven vrat, čez noč pa pri odprtih oknih v samih gatah čakajo tisto tretjo uro zjutraj, ko temperatura končno pade na lagodnih 32°C in se v dveh urah pred ponovnim sončnim vzhodom poskušajo čimbolj naspat.

Žabjidol je, za razliko od veliko drugih prestolnic, zelo zelen. S tem seveda ne mislim, da prakticira električne avtobuse, omejitev kubikaže avtomobilov, veliko sončnih celic in podobno, ampak to, da je precej poraščen z zelenjem. Tivoli, Rožnik, Golovec, Šmarna gora, Barje… so le nekateri od najbolj obiskanih delčkov narave, ki so zažrti v prej omenjeno betonsko posilstvo. Torej, če hočeš uživati v miru, tišini, naravi in prijetnemu vetriču… se ne smeš podati na niti eno izmed teh lokacij. Zakaj? Ker so tam VSI. In potem večino časa, ko bi sicer lahko štel, ne vem, parožke vej na drevesih, zapraviš med umikanjem psom, mamicam z vozički, kolesarjem in športnim frikom, ki so že zdavnaj mimo meje, ki bi jih opisovala samo kot “fit.” Isto velja za vse lokacije, ki so za kakšno avtomobilsko vožnjo oddaljene od kraja in mogoče ponujajo tudi kakšno senco s postrežbo pivapijače. In nikjer ne najdeš tišine. Sredi noči, brez prometa, na oddaljeni lokaciji vedno, vedno slišiš beli šum.
Potem pa pridemo še do živali. Opazil sem eno zanimivo posebnost: dlje, kot se pomikaš od centra, večji so psi. Tam, pod Gradom, se vidi same četrtinske pasme, ^[5]v smislu, da so psi bolj četrt psa ki jih lastnice nosijo v torbicah, rokavih, v tistem malem žepu v kavbojkah, ki sicer nima niti ene uporabne vrednosti…. Bolj, kot se oddaljuješ v katerokoli stran neba, večje pasme srečuješ. Tam, v krogu Murgel, Bežigrada, Viča, Rakovnika, se že najde kakšen jazbečar, ali šnavcer, kar se pa tiče širšega območja, pa lahko opazimo variranje med dogami, ovčarji, haskiji in ostalimi pasmami, ki posedujejo malce več možganske kapacitete od tistih bevskajočih kratkotačkarjev, ki crknejo, če jih šest ur ne priključiš na polnilec in so bolj zanič reklama za duracel. No, da ne bom omenjal samo psov: mačk v centru NI (najbrž zaradi velike količine italijanskih in kitajskih turistov), sem pa enkrat na Čopovi srečal nekoga, ki je na sprehod na povodcu peljal prašiča.

Da zaključim dolgovezenje in dokažem, da ni vse tako slabo: V Ljubljani SE DA najti lepe trenutke. Lahko gre za tisti miren sprehod čez Žale, ker tam pač ni nikogar več, ko se stemni. Lahko, da naključno naletiš na ravno pravi pogled na bližnje Alpe, ko sediš na soncu na neki pozabljeni klopci. Lahko gre za tiste trenutke, ko z ljubljeno osebno skačeš po sveže zapadlemu snegu in loviš sveže zapadle kosme snežink v dlani… Vse to je vsekakor dovolj, da mestu ^[6]ha ha oprostiš večino stvari, ker pač veš, da drugače ne gre, če hočeš preživeti v njem.
Nikoli, ampak res NIKOLI pa se Ljubljani ne bo oprostilo pomanjkanja zvezd na najbolj temne noči.