Ali: kako se v življenju že n-tič spopadeš s plusi in porazi prvega, pa vsakega nadaljnjega dneva v šoli.
Kot star vajenec menjavanja večje količine izobraževalnih ustanov/oddelkov na relativno majhno časovno enoto, bi si en čisto navaden človek mislil, da ga v tovrstnem primeru težko še kaj preseneti. Vse do trenutka, ko taisti čisto navaden človek stopi skozi vrata in mu v sluhovode ter ostale zaznavalce okolja vrže kup hrupa, vonja in vizualno neprimernega gradiva, ki kaže na sledove megalomanske količine adolescentne prisotnosti.
“Pa ne že spet,” si misli, ko po nekaj letih študija v stavbi, kjer soobstaja prekomerno število srednjih šol, spotikljaje čez torbe in kozlarije, ki jih prisotna raja preveč rada stresa po okolici v svoji mladinski nevednosti, pleza proti neznani predavalnici, na še malce manj znani lokaciji v trebuhu zgradbe. Novosti pri spremembi okolja med “uni” in “vsš” se v trenutku pokažejo takrat, ko pogleda po zmedenih pogledih sotrpinov, katerih nosilci varirajo od rokomlatih dolginov, katerih obrazne poteze še nekaj let mozoljavosti sploh ne bodo znane, pa vse do možakarja, ki je v šolskih klopeh nazadnje sedel takrat, ko so na Kongresnem trgu še pasli živino in jo občasno zbili s tramvajem…ali nekaj podobnega. V svoji navidezni samozavesti se poskuša zlit z okoljem, [1]starejši sošolec, ne jaz pa mu to uspeva samo do trenutka, ko ga po hrbtu treščijo vrata, pred katerimi se ustavi, še preden se spomni, da bi lahko realiziral enega od svojih odhodov na toaleto, ki po kvantiteti spominjajo na tistega, ki ga prakticira naključna kokoš, ki na en petkov večer koktejle zamenja za litre hmeljeve raztopine.
In potem se prične kolobocija predavateljev, predavanj in dodatnega dela, ki varira od [2]majgad učenja angleške abecede, [3]dejansko imam list z izgovorjavami angleških črk v stilu pišikaoštogovoriš pa do popoldneva, ko predavatelj pade v dolgo, ampak zanimivo debato o kvantni fiziki. Oh, ja.
Se pa po dolgih letih poskusov intelektualziranja v prazno, končno učim o uporabnih stvareh, ki ti pomagajo preiti iz danes na jutri, kar deluje precej pomirjujoče. V kontrast tistemu, kar bo najbrž sledilo v roku nekaj let, ko bo svet pokazal, da ne mara mladine, ki išče zaposlitev.
Kwa pa vi kej?
Mislim, da ti ni hudega, dokler te čaka bejba, da greš z njo na kosilo. :Đ
Ker se gibam v višjih akademskih krogih reciva da že skor 10 let, ti lahko iz prve roke povem, da se je v tem času zgodil preobrat v teh ustanovah direktno v smer poneumlanja perjadi… na naših visokošolskih zavodih je v zadnjem času lastna intelektualna misel nezaželjena če ne skor prepovedana. Za vsako idejo, četud je tvoja moreš navedet vir, kje si jo pobral.
In druga slika predvidevam prikazuje konstantno agregatno stanje povprečnega slovenskega intelektualca, ki bo čez 5+ let diplomirani mešalec (megle, manipulacije, itd po želji), ali politik če za kej druzga sposobn ne bo. 😀
Uh. Poznaš kakšno voljno prostovoljko? :Đ
Ah, @Sakir, pomoje si edini, ki si v prvo zadel poanto slike. Točno to je bilo mišljeno.
Drugače pa dvomim, da je do tega prišlo šele v zadnjih 10 letih, ampak se vleče že od…nekdaj.
Moje sožalje & good luck
You were born intelligent, school ruined you, right? 😛
Great minds think alike. Da mi pa postajaš podobn, smo pa že ugotovil. 😉
And don’t ever let education get in the way of your learning. 😎
@Svoboda Sožalje za? You know nothing yet.
@maia Sem bolj mnenja, da iz trenutka v trenutek postajam bolj trapast, kar pa po naključju sovpada s časom šolanja.
@Sakir Aw crap. Problem pri najini podobnosti je v tem, da grem jaz pri precejšnji količini manjše starosti bolj po poti konformnosti. Vsaj aktivne. Nah-nah-nah. 😀
Lahko pa predpostavljam. In sodeč po napisanem, ter splošno znanem- ja no. What can I say? Good luck 😉