Šund

Pa ne naslov filma, kakor so zelo primerno in posrečeno [1]ja pa ja prevedli v naš jezik besedno zvezo “Pulp Fiction”. Ta kiks skorajda spominja na najbolj ekstremni prevod, kar sem jih imel kdaj čast srečati v filmski umetnosti: ameriški neposreden in neusmiljen naslov “The War” so zadolženi prevedli v “Hišica na drevesu.” Butli. [2]Zanima me, če zadeva deluje tudi v obratni smeri in so Američani nekoč gledali Kekca nad samotnim breznom z naslovom Badass, The Moutain Sherif, ali kaj podobnega [3]Ja, vem, ta je bla bedna.
Po moje sem enkrat že veselo udrihal po taisti temi, ampak me nihče ne more ustaviti, da ne bi še enkrat. [4]nahnahnahnah.. No torej, v bistvu mi gre v nos vse bolj popularna šund-literatura. Evo, there, I’ve said it.
https://twimg0-a.akamaihd.net/profile_images/2463158801/image.jpg
Nekoč, ob nekih boljših časih sem se ukvarjal z idejo, da je popularnost traparij, kot je Meyerin Somrak, Vojnovićev Čefurji raus, Jamesinih 50 odtenkov sive… v bistvu dobra za populacijo, ker po svoje sili, da ljudje, ki drugače knjig niti ne povohajo, nekaj strani preberejo z veseljem. Ker pač morajo, zaradi družbe in njenega vpliva. [5]Če so vse moje sošolke brale in se ves čas pogovarjajo o tem. Obed. No… vzamem nazaj prav vse, kar sem rekel. Presneto.
Čisto ponesreči sem pred kratkim našel eno spletno knjigarno, ki ponuja knjige iz moje mladosti. [6]Sploh jih ni tako malo, kot sem do sedaj mislil. Definitivno je bil rezultat to, da so me takoj preplavili spomini na napete zgodbe, domišljijske svetove, izvirne ideje, besede, slike… Vse zbirke knjig, posamezni romani, kratke zgodbe in debeli špehi, ki si jih kličem pred oči, imajo skupno lastnost v tem, da te pri prvi besedi, na prvi strani pograbijo, te zapeljejo skozi zgodbo, katera se ti v glavi ne vrti kot pisana beseda, ampak kot čisto preveč resničen film, nato pa te odvržejo na zadnji strani v pričakovanju naslednjega dela. In naj mi kar poskuša kakšen fužinski mladec dopovedati, da je s Čefurji raus dosegel kaj podobnega… [7]prišel sem do druge strani in jo odložil. Nuff said.
http://25.media.tumblr.com/tumblr_m4ua4t4HrP1rs6mlho1_500.jpg
Mogoče se družbeni roman res ne more primerjati s fantazijsko literaturo, vendar se bi vsaj knjiga za vreščeče najstnice lahko. Pa še vedno vztrajam, da ji ne seže niti do kolen. Pullman je Njegovo temno tvar že s prvim delom [8]Severni sij zastavil dovolj divje in nerazložljivo, da smo bralci v Sloveniji nestrpno pričakovali prevod nadaljevanja. Ni bila kriva želja po razkritju trapastega ljubezenskega zapleta, ampak samo pričakovanje tistih nekaj mirnih uric branja, ko se bo razodelo, kaj se skriva v novem svetu, kamor je zatavala Lyra. Stroudov Bartimejus nam ni bil všeč, ker je bil lep in se je lesketal v soncu [9]čeprav se včasih je, hehe ampak ker je predstavljal bitje iz pravljice, ki je odraslo in se spremenilo skupaj z nami. Naj sploh omenjam Potterja, Eragona, Lemony Snicketa, Kralja tatov, Kapitana Sinjedlakca, Časovno past, Artemisa Fowla… in še mnoge druge zgodbe, ki jih bo večina ljudi spoznala šele, ko bodo po njih posneli filme.
No, nihče mi ne bo rekel, da se lahko popularna, lahka in čisto preveč znana literatura sploh lahko primerja z rečmi, ki jih en povprečen mulc dobi iz zgoraj omenjenega branja, pa čeprav je to “le” brezmejna domišljija. Če pa se slučajno najde kakšen tak junak, ga bom takoj vrgel v isto kategorijo z ljudmi, ki trdijo, da je novi (Microsoftov) Office boljši od starega, da je Prezi primerna alternativa PowerPointu, [10]še nekaj predstavitev v življenju pogledam, pa tožim podjetje zaradi na novo pridobljene epilepsije da je McDonalds hrana dejansko užitna in dobra, ali pa, da so Applovi izdelki “fuuuulll bolljši” od vseh ostalih reči na svetu.
Da ne bom preveč dolgovezil, je tukaj slika kosmate ribe:
http://2.bp.blogspot.com/_2lljf4R58eA/TVBdz-F8fXI/AAAAAAAAH-c/N822FcRVgh4/s1600/1.jpg

References

References
1 ja pa ja
2 Zanima me, če zadeva deluje tudi v obratni smeri in so Američani nekoč gledali Kekca nad samotnim breznom z naslovom Badass, The Moutain Sherif, ali kaj podobnega
3 Ja, vem, ta je bla bedna.
4 nahnahnahnah..
5 Če so vse moje sošolke brale in se ves čas pogovarjajo o tem. Obed.
6 Sploh jih ni tako malo, kot sem do sedaj mislil.
7 prišel sem do druge strani in jo odložil. Nuff said.
8 Severni sij
9 čeprav se včasih je, hehe
10 še nekaj predstavitev v življenju pogledam, pa tožim podjetje zaradi na novo pridobljene epilepsije

21 comments

  1. Ah, ta debata. Debata, ki jo sama z vsakim človekom skoraj vedno začnem po kaki uri smalltalka (in v večini primerov zaradi sogovornika tudi hitro končam :mrgreen:). Trivialna literatura je pač trivialna. Časi, ko so bile knjige privilegij, so mimo. In tudi dejstvo, da človek veliko bere, samo po sebi ne pomeni več ničesar, če bere omiljeni Twilight ali Fifty Shades of Grey – ponavadi bi bilo bolje, če bi ostal nepismen. Zanimivo pa je, da si naštel zgolj fantasy literaturo, kar seveda napišem z oddobravanjem. Morda bi se med odlično mladinsko literaturo znašel še kak Roald Dahl, Astrid Lindgren … pa ne bom preveč naštevala, drugače bi lahko namesto komentarja napisala en prispevek x)
    Moraš vedeti, da na svetu obstajajo ljudje, katerih čustvovanje, razmišljanje in domišljija niso na istem nivoju kot pri drugih ljudeh. Pravzaprav je visok nivo slednjega bolj izjema kot pravilo – in temu primerno je tudi bralsko občinstvo kvalitetne literature. In zdi se mi, da je prav tako, saj nisem privrženka egalitarizma – če niso sposobni razumeti dobrega pisanja, potem naj rajši ne berejo. Bo bolje za avtorja in bolje zanje. Problem nastane, ko se prične trivialno literaturo dojemati kot kvalitetno in se meja med njima prične zabrisovati. Ko pričnejo svoj klovnovski nastop spoštovani posamezniki s slavospevi literarnemu kiču, in raja sledi. In požira. In hvali. In plačuje.
    Tako da ja, se pridružujem tvojemu zgražanju in momentarnemu besu. (Čeprav me je morda zmotilo, da Paolinija postavljaš na isti nivo kot Pullmana ;))

  2. Ti bom jst eno knjigico posodil 🙂 Pač neki hipsterskega za prebrat. Zakaj hipstersko, ker nuben tega ne bere. In ne ni cankar in ne ni maturetetno branje in ne ni domače branje.

  3. Da te takoj na začetku sesujem. Čefurji raus so zelo dobro čtivo ker se v zgodbi razbije vsa zajebana čefurska fama in razkrije vsa psihološka beda teh težkih momcev. Svetujem da se jo še enkrat lotiš in vztrajaš do konca. 😉

  4. @nalivka Hvala za dolgo in utemeljeno mnenje. Vidi se, da te tema interesira tudi iz strokovne plati (če bi bila na FDVju bi lahko iz česa podobnega naredila diplomsko nalogo). :mrgreen: Razjasnila si mi kaj je tisto, kar šteje pri izbiri branja v današnjem času, kar me je načeloma potolažilo. Fantazijsko literaturo sem izbral, ker sem vlekel vzporednice z omenjenim somrakom (namenoma z malo začetnico, ker si velike ne zasluži), če pa bi se lotil naštevanja še ostalih priljubljenih avtorjev, pa bi prišel čisto predaleč, da bi še lahko konkretno utemeljil glavni problem. In prosim, napiši en prispevek, kjer boš obširneje predstavila to mnenje, ker očitno sega globlje, kot moje. Na hitro se mi pojavlja vprašanje: je pomanjkanje domišljije posledica premajhne količine branja/branja napačnih reči, ali je obratno, ali pa oba pojma sploh nista povezana? Vsekakor pa je za stanje na svetu očitno krivo preveliko komercializiranje vsebine, ki se pojavlja prav na vseh področjih umetnosti in kulture. Kdor ima denar za reklamo se pač lahko vrine vsepovsod, tudi če si ne zasluži. Za konec pa: ne skrbi, ne postavljam nobenih nivojev, samo naštevam literaturo, ki me je enkrat premamila s svojim čarom in je sploh ne zmorem uvrstiti na lestvico boljše in slabše. Stroudu sem se smejal prav toliko, kot našemu Sivcu, Crichtonovo pisanje pa me je potegnilo vase čisto enako, kot Jalnovi Bobri. To je to, presneto. Enkrat moram naredit seznam vseh prebranih, da si malce dvignem ego :mrgreen:

    @nmohoric Pa menda ne ciljaš mogoče na…Žižka? :mrgreen:

    @Sakir Ne zavračam možnosti, da bi mi bila splošna ideja knjige všeč, vendar me je od nje odbil slog pisanja, ki mi enostavno ne odgovarja. Presneto, napisana je trapasto, kot da bi bil avtor jaz. :mrgreen:

  5. Hm, menda sem od stroke, ne? Oziroma vsaj stremim k temu. :mrgreen: In ne boš mislil, s trivialno literaturo se pri nas kar precej ukvarjamo, lani smo imeli nekaj predavanj posvečenih samo ločitvi dobre literature od trivialne s poglobljeno analizo. Mislim, da je enkrat tekom mojega študija tudi ena kolegica z oddelka diplomirala iz tega (nisem pa prepričana). Stvari se ne sme jemati zlahka in zgolj zamahniti z roko in jo pustiti, da gre svojo pot. Saj veš, spoznaj svojega sovražnika in to 🙂 Glede domišljije tudi moja “teorija” še ni popolnoma domišljena (see what I did there), ampak trenutno izgleda nekako takole: še vedno verjamem v to, da se nekateri ljudje rodijo (rodimo?) z boljšimi intelektualnimi sposobnostmi, ki so ponavadi povezane z inteligenčnim količnikom. Ta potencial pa ni sam po sebi umeven, in tudi domišljija potrebuje čas da zori, da se razvija. Knjiga je odličen način, kako ji pomagati, da cveti, saj na bralca učinkuje tako, da si mora sam ustvarjati vizualno podobo dogajanja, si ustvariti svojo sliko, razmišljati in kar konkretno miselno sodelovati v samem procesu branja. Potem je pa druga opcija (vsaj v mojem otroštvu je bila), da gleda televizijo. Tam so stvari dorečene, nedvoumne, predvidljive. In tako otrok tisti ključen trenutek v življenju izgubi in nikoli ne doseže enake stopnje kot kdo, ki je na primer bral knjige. Čeprav se na obeh straneh najdejo izjeme, ki pa (pozor, sledi puhlica), še vedno potrjujejo pravilo. 🙂 In še nekaj je; več kot prebereš, bolj znaš preceniti, ali so tvoje ideje originalne, ker imaš v sebi vedno večjo zakladnico idej vseh drugih. Seveda je veliko odvisno tudi od vzgoje, okolja … pri dveh letih se otrok pač ne more sam zase odločati in izbrati med pravljico ali risanko – to sloni na njegovih starših. En stavek mi je tu prišel na misel, ki se je ravno danes pojavil v eni debati, in sicer trditev Svetlane Makarovič, da smo v otrocih ubili hrepenenje. Vse je servirano na pladnju in ni potrebe po tem, da bi malček sam želel brati, želel spoznavati, želel ustvarjati lastne domišljijske svetove. Morda se bom te teme enkrat lotila na blogu, ampak nič ne obljubljam, ker sem se enkrat že hotela, pa je besede požrla utripajoča vertikalna črtica. O reklamah pa ne bom rekla nič drugega (tale komentar namreč pridobiva na srhljivi dolžini) kot to, da te pozdravljam v svetu svobodnega libertarnega trga in ti kažem točko, na katero vse skupaj pelje. 😉

  6. Okey pri knjigah ti dam prav, ampak Prezi vs PP. Lepo prosim, Prezi je končno malo razgibal klasične predstavitve po alinejah, ki smo jih imeli vsi več kot čez glavo

  7. @nalivka Ravno srhljiva dolžina bi nekje v nekem vesolju smela biti dovolj dober razlog, da bi napisala zapis na omenjeno temo, pa bomo še tam malce pokomentirali in popljuvali današnjo družbo :mrgreen:

    @maia Trenutno ne znam razbrati koliko sarkazma se dejansko skriva v tvoji izjavi o Preziju. Upam, da ga je ogromno, ker razen inovativnosti res nima niti ene prednosti pred PP, kvečjemu nekaj pomanjkljivosti.

  8. No ja, fantazijska literatura in knjige za fuflaste najstnice, saj to je skoraj ista stvar, samo ciljna publika je druga. Prva je za fantke, druga pa za punčke. Od tod izhaja tistih nekaj vsebinskih razlik, vse ostalo je pa bolj kot ne enako…

  9. @nmohoric “Prebral” je malce premočna beseda. Hvala, res. -_-

    @miran In…zakaj potem tisto literaturo, ki je po tvoje za fantke berejo večinoma vsi bralci na svetu, pa najsi bodo katerega spola že, tisto za punčke pa prebirajo res samo… punčke.

  10. Malce pozno dodajam še svoj komentar, ki sicer opisuje bolj moje doživljanje ob branju: http://anuska.si/?p=479 Strokovna mnenja pa prepustim strokovnjakom.
    @nalivka, z veseljem preberem kaj na to temo tudi na tvojem blogu. Komentarji pa niso predolgi, ampak utemeljeni, kar ne bi smelo biti nezaželeno.

  11. Vse zbirke knjig, posamezni romani, kratke zgodbe in debeli špehi, ki si jih kličem pred oči, imajo skupno lastnost v tem, da te pri prvi besedi, na prvi strani pograbijo, te zapeljejo skozi zgodbo, katera se ti v glavi ne vrti kot pisana beseda, ampak kot čisto preveč resničen film, nato pa te odvržejo na zadnji strani v pričakovanju naslednjega dela.

    Jaz sem imel natanko tak občutek med branjem Da Vincijeve šifre, da namreč berem scenarij in ne knjige. Ena najbolj precenjenih in šundovskih zgodb zadnjih let. In seveda prepisana iz publicistične (roko na srce, mestoma trivialne) študije Sveta kri in sveti gral.
    V mladosti sem bral pa tole. 😎

  12. @Chemfusion Vidiš, točno tole na sliki je nekaj, kar me je spravilo v dvom. Ampak kot smo dorekli zgoraj: če že imamo možgane, jih lahko tudi uporabljamo in ne požremo ravno vsega, kar nam je vrženo na pot. Ker ni vsaka knjiga ravno širjenje domišljije in obzorja, ampak…bruhica. Dan Brown pa meni ne potegne, torej poročaj, če je vredno odpret prvo stran. :mrgreen:

    @filmoljub Vsakega povleče k sebi nekaj drugega v knjigi, vsakič pa je učinek precej enak. Me veseli, da si tudi ti kdaj na volji za pljuvanje po matrici. Lepota pisane besede nas najbrž tudi spravlja na tele strani, tapkat po tipkovnici in pisat bedarije (nekateri več, drugi manj). :mrgreen:

Dodaj odgovor za NuckinFuts Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja