6 popolnoma resničnih dejstev o meni

Prva obljubljena objava, ki je po vrhu še verižno pismo. Za tiste, ki ne veste zakaj se gre, sploh pa za oba blogerja, omenjena nekje na dnu, je tukaj povezava z razlago in utemeljitvijo početja.
Torej, glede na to, da v skorajda največkrat prebranem odseku svojega bloga, imenovanem O blogu in avtorju ne izdam nobenih uporabnih informacij, ki bi zanimale različne zalezovalce in preiskovalce, bom tukaj napisal nekaj dejstev, katera bodo pomagala ustvariti primerno sliko o osebi, ki piše tale blog. Pa začnimo:

• Moje pravo ime vsebuje 24 zlogov, kar je za slovenski jezik res precej nenavadno, vendar se mi do sedaj ni še nihče pritožil. Edini večji zaplet glede imena se je pripetil v četrtem razredu osnovne šole, ko sem pri tretjem vprašanju v kontrolni nalogi, ki je od nas zahteval sklanjanje lastnega imena, prosil še za en list, učiteljica (drugače strašna podpornica okoljevarstvenega gibanja) pa me je zaradi ^[1]po njenem mnenju nedojemljive predrznosti poslala k ravnatelju.
• V zgodnjem delu življenja bi skorajda postal državni prvak v umetnostnem drsanju, vendar sem padel na dopinškem testu. Kasneje je prišlo na dan, da so raziskovalci laboratorija samega Lancea Armstronga izbirali naključne poskusne zajčke, katerim so v hrano podtikali testne primerke takrat še neodkrivljivega pospeševalca kvalitete presnove. Od tega še dandanes nimam dlak na levi ritnici in so moji izhodi na plažo omejeni na večerno/nočno kopanje, trpita pa tudi moja samozavest in ravnotežje – med hojo me namreč ves čas zanaša rahlo proti desni.
• S kolegom Armstrongom sem sicer povezan preko rednega dopisovanja preko e-mailov, prav tako pa imam nekje arhivirano sporočilo, v katerem sem Marku Zuckerbergu v rahlo opitem tonu pisal o odlični ideji za socialno omrežje, ki me je prešinila v času takrat še pogostih popoldanskih sestankov Iluminatov.
• Novembra 2005 sem med enim od mladoletniških pijanskih pohodov sredi noči pristal ^[2]obležal pod vplivom poceni vodke eno ulico stran od SKB banke, vendar me je kmalu prebudil ropot plastičnih zabojnikov. S pogledom okrog vogala sem uspel videti kopico možakarjev v kravatah, ki so se tiho hihitali in omenjali nekaj v zvezi s stadionom v Stožicah in “popolnim zločinom,” medtem ko so okrog prelagali velike, črne vreče. Od poti do dijaškega doma se spomnim samo ^[3]večminutnega bruhanja v Ljubljanico in NLP-ja, ki bi po premisleku lahko bil tudi policijski helikopter.
• Obstajajo fizične značilnosti, zaradi katerih sem med kolegi prepoznaven že na daleč. Razen tega, da me (kot omenjeno) ves čas rahlo zanaša v desno me občasno izda ravnotežni živec. Najtežja posledica tega je, da velikokrat padem v smeri naključnega mimoidočega dekleta, ki ponavadi nosi majico z globokim izrezom.
• Obvladam igranje šestih različnih inštrumentov, vsaj treh pa se nameravam priučiti tekom letošnjega leta. Po naslednjem božiču planiram ustanoviti one-man band, da pa se bom lahko uspešno razlikoval od ostalega velikega trga glasbenikov v Sloveniji bom imel velik ego in igral spevne pesmi, katerih besedilo bo neizmerno povezano z namigovanjem na spolnost.

Tako, to bi bilo z moje strani to, za nadaljevanje pa izberem dva dedca, ki se morda celo ne bosta ustrašila zadane naloge: nmohoric in pametnarit (pingback sta dobila zato, da slučajno ne spregledata objave, pa to ). Dejmo fanta!