Lep bioritem je za šibke,

je rekel zajec in pohrustal še zadnji košček peteršilja, ki mu je ostal od izdelave solate iz rožnatih paradižnikov. S ščepcem peteršilja, kot pravi receptura. Da ne bo nejasnosti.
Nekako takole mi zdajle delajo možgani, ^[1]oziroma tisto mesto, kjer naj bi se ta vodnati organ nahajal kar pa mi ne brani, da ne bi napisal nove objave. Tudi, če bo polna precej nepovezanih misli in ekstra nenavadnih komparacij. To.
Zdi se mi, da se oba zvesta bralca že močno sprašujeta kaj se sploh dogaja v mojem nadvse zanimivem ^[2]notice sarcasm življenju. Tokrat vama z veseljem sporočim, da sem na filingu ^[3]ejga mudel za oversharing, zato se kar pripravita na dnevno zalogo potešitve radovednosti, ki se jo drugače lahko dobi samo v lekarnah, na recept.
Torej, kaj počnem, razen, da večji del časa samotarim in se, zdaj že glasno, pogovarjam sam s sabo? Ja učim se, seveda. Izpitno obdobje se je neusmiljeno pričelo, kljub miljonom src, ki so v skupnem vzdihu želela ta veseli čas prestaviti še za kak teden ali dva. Zdaj pa smo vsi skupaj globoko v temu zosu. Upam, da bo letošnje leto precej bolj uspešno kot lansko in bo vsaj še kakšen od sošolcev naredil letnik, drugače bom naslednje leto ponovno sam. Sicer pa je za kaj takega izredno malo možnosti, ker se mi je uspelo vpisati na program, kjer v vseh letih kar obstaja še noben junak ni prilezel do drugega letnika. Way to go.

Postal sem prvi človek (nedokazano), ki ga je podil zajec. Res. Zadnjič sem na enem od spustov na kolesu pridrajsal okrog ovinka in se skoraj zaletel v zmedenega dolgouhca kateri si seveda ni vzel časa, da bi rekla kako zajčjo, ampak jo je po izkušnjah prednikov raje ucvrl navzdol po cesti. Na njegovo žalost je bila to ista smer, kamor sem bil že od prej namenjen jaz, zato sva malce tekmovala. Tukaj ga lahko samo pohvalim, saj je po težkih in kompleksnih zavojih s svojim 4×4 pogonom in športno znižano konstrukcijo dosegal hitrosti tja do 50 kilometrov na uro. Ko se je po kakšni polovici kilometra končno odločil, da je izkazovanja športnih spretnosti dovolj je seveda zavil nekam desno od ceste, vendar ravno na mestu, kjer ta zavije v nekakšno črko S. Po geometrijski logiki sva se čez ovinek ali dva spet za las izogibala karambolu, ^[4]grem stavit, da baraba kljub materijalni škodi in očitni krivdi ne bi pustil kontaktnih podatkov, kaj šele kupončka.. pa spet nadaljevala vsak po svoji liniji, torej jaz po cesti, on ravno čez gozd. Ker ima črka S dva zavoja je to seveda ponovno pripeljalo do bližnjega srečanja, le da sem bil v temu primeru jaz tisti, ki je vozil spredaj. ^[5]brez da bi me on opazil. heh. Po nekaj deset metrih sem moral od krohota ustaviti drugače bi se šel od same nezmožnosti vožnje poljubljat s prvo smreko, to pa je uboščku dokazalo, da se nevarnost ne skriva več za njegovim belim repom, ampak se je čudežno znašla točno pred nosom. V trenutku je preračunal svoje možnosti in se v veličastnem skoku zradiral s ceste v potok ob njej. Kljub smešni situaciji upam, da se še vedno ne skriva pod kakšnim grmom in trepeta od travm, ki mu jo je povzročil pogled na kosmatega kolesarja.
Izpitno obdobje na nižjo kasto delavcev, pri nas imenovano “študentje,” polaga precej pritiska. Name seveda ne, ker ve, da bi se prehitro zlomil, drugače pa se vsepovsod ponovno opaža tisto čudno vzdušje, ki preveva celotno študentsko naselje. ^[6]torej celo Ljubljano Aja, ko smo ravno pri temu, koliko ljudi realno živi v naši prestolnici? Ker je praznina v mestu med vikendi, ko tam ni študentov, neverjetna. No, da se vrnem k izpitom in njihovim pritiskom: vsak si mora med težkimi trenutki poiskati nekaj, kar ga sprošča ali zabava. Nekateri ^[7]večina izberejo alkohol in druge substance, drugi šport, igre, sprehode in podobne reči. Spet so tam tisti, ki si uničujejo bioritem s polnočno hojo po centru v največjem nalivu, brez dežnika in podobnih reči. Zabava zagotovljena, sploh če obenem še skačeš po lužah in se smeješ ljudem, ki te iz varnih zavetij nadstreškov gledajo, kot da si padel iz lune. Čuden vonj oblačil, prepojenih z ljubljansko meteorno vodo pa je spet druga stvar.

Ja, spet bi imel nek flashback. Profesorji imajo enega od tistih poklicev, ki mu mora človek posvetiti celotno življenje, drugače ne uspe in ne pride preveč daleč. Ta zahteva, in katedra na fakulteti, ki jim je zagotovljena do smrti povzroča, da je starost ljudi v univerzitetnem izobraževanju postala nekaj, kar brez težav imenujemo “častitljiva.” V času, ko se tehnologija (tudi v poučevanju) razvija z neskončno hitrostjo to zna predstavljati manjši problem, ker oseba, ki se leta in leta ukvarja samo z enim področjem znanosti kaj kmalu pozabi na sledenje drugim čisto splošnemu dogajanju. Na kaj ciljam? Seveda na uporabo modernih komunikacijskih orodij v pedagoškem procesu. Mislim, nekako še prenesem profesorja nekega popolnoma netehniškega predmeta, ki se muči s kopiranjem datotek iz USB ključa… ko pa profesorica na računalniški smeri odpre tisti zloglasni Internet Explorer in se pred vsemi študenti, kar na projektorju čisto počasi, besedo za besedo loti prebirati enega od premnogih pop-up oken, preden jih potrdi z “V redu,” ^[8]zadeva je močno spominjala na OCD pa si ne morem pomagati, da mi ne bi začelo trzati levo oko.
Kljub temu, da imam sicer rad tišino in je glasba ena izmed zadnjih stvari, ^[9]takoj za ženskimi problemi in tik pred čefurskim humorjem ki jih želim poslušati skozi dan, mi je določena oseba predstavila nek youtube kanal , ki sem ga preposlušal prav celega in to dvakrat. Avtorica, ki dela coverje različnih pesmi ima poleg fenomenalnega ^[10]ekstra privlačnega angleškega naglasa enostavno čaroben pevski glas in… no, komur se da naj posluša tole:
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=4z-JeX5oZBw[/youtube]
Hja, še ena malenkost se dogaja. V bistvu sem doma, čeprav sem planiral cel teden služit denar v meni izredno priljubljenem ^[11]again, sarcasm skladišču. No, očitno zaradi nekih trapastih birokratskih zapletov ni dela, študentje pa smo očitno preveč pridni, da bi smeli redno zaposlenim krasti delovne ure. Kakorkoli že, živce skupaj spravljam doma, na domači postelji, s fizikalnim učbenikom v rokah in mamino kuho za kosilo. Kdo bi se pritoževal.
Aja, če še kdo ne ve: tuširanje v času nevihte v bistvu ni preveč priporočljivo. Sploh, če strela udari nekam blizu vodnega rezervoarja (moja teorija, nisem prepričan, da je bilo krivo to), ti pa si ravno sredi spiranja šampona z las… Elektrošok je bil precej močnejši od marsikatere vtičnice in električnega pastirja, s katerimi sem imel do sedaj opravka. Auča.
Za vas zajce podi in strele lovi,
NuckinFuts