Živjo klapa

Najprej naj se opravičim, da je tukaj nastalo takšno zatišje. Moje miselne kapacitete trenutno zapolnjuje pospešeno iskanje zdravila za raka, aids in še dve smrtonosni bolezni, reševanje konfliktov s Severno Korejo, ^[1]S Kim Džong Un-om sva praktično na ti in se ob petkih zvečer trepljava po ramenih med pitjem ameriške kokakole, ter smejanjem slabim šalam o nacistih. z ekipo izurjenih filozofov pa smo že hudo blizu odkritju univerzalne formule za vsa eksistencialistična vprašanja in večno mladost. Občasno me nekje v ozadju glave spreleti tudi ideja, da se bliža izpitno obdobje in bom moral povohati nekaj zapiskov in knjig, vendar se ta domiselnost le redkokdaj pretvori v praktično izvajanje. Glede bloga, oziroma začasnemu pomanjkanju objav na njem, se niti ne sekiram ker, če lahko to počnejo veliki, lahko tudi jaz.
No, pa da ne bom preveč zašel naj s spoštovanim občinstvom dveh, ali treh bralcev delim nekaj naključnih misli, idej in mnenj:

• Ker se že dolgo nismo slišali ^[2]videli, brali, kakorkoli že je seveda primerno debato začeti z najbolj očitnim: vremenom. Jejhata, ampak sneg maja? To je že po standardu vredno omembe. Da me ne bo kdo obtožil, da lažem, je tukaj en dokaz. Ali pa dva. Sicer pa je nekaj dni hladu pred poletno vročino več kot prijetnih. Tukaj pa zaključimo te klišeje in pojdimo dalje, ok?
• Razen, no, mogoče še to, da je bilo v začetku maja na strani ARSO polno opozoril pred vročinskim valom, ki se je imenoval “oranžni vremenski alarm.” Vse to za tisto malenkost, ki se ji drugače reče “prijeten pomladni dan.” Heh.
• Zdaj pa zares: Po nekaj mesecih uporabe Ubuntuja sem iz neznanega vzgiba pri zagonu računalnika za hec izbral Windows 7 iz izbirnega menija. Če bi vedel, da bo to to na mojih živcih pustilo trajne posledice, bi seveda zadevo počel na kakšen bolj umirjen dan. Zagon, daljši od Saturnovega leta in konstantno mletje procesorja v prazno sta bila očitno stalni popotnici dela v Oknih, vendar sem do sedaj na take trapaste malenkosti pozabil. Torej, če se še kdo ukvarja s problemi šibkega, počasnega, ali le stalno kvarljivega računalnika: priporočam opensource. Stoposto.
• Hja, ne vem, če sem že kdaj omenil, vendar enostavno ljubim Ljubljanski promet. Velikokrat me za kak trenutek razsodnost zapusti in izjavim kakšno res debilno misel, ^[3]kot recimo zdajle pa tudi izvedem kakšno nepremišljeno dejanje. Tako je bilo tudi tiste nedelje zvečer, ko sem se odločil, da bom v glavno mesto potoval zjutraj, namesto takoj, kot ponavadi. Prva neumnost je bila, da sem šel malce prezgodaj v posteljo in sem ob 2h ponoči že veselo štel prašne delce v zraku, kar je naslednji dan rezultiralo v 20 urah vožnje, predavanj in službe, brez spanja. Druga neumnost je bil jutranji odhod v Ljubljano, ki se je dogajala približno v času, ko podobno traparijo delajo praktično vsi, ki imajo v naši državi izpit za avto. ^[4]nekateri najbrž tudi ne, no No, vedno sem bil fasciniran nad dolžino Ljubljanskega tunela, ki prej meji na kakšen manjši podhod. Po pol urni vožnji iz ene strani na drugo in preštetih vseh količkih ob robnikih sem si absolutno premislil: tunel je najbrž najdaljši v Evropi.
• Kljub temu, da nekateri ^[5]predvsem okoljevarstveniki in ostali travojedci močno hvalijo sistem Bicikelj, ki je res poceni, vendar ima poleg te precej malo prednosti. Po enem letu ^[6]ali koliko? uporabe so kolesa v vedno slabšem stanju. Polomljeni sedeži, zvita platišča, obrabljene zavore, ^[7]enkrat za spremembo za skorajšnje pobližje spoznavanje s kandelabrom celo ni bila kriva mimoidoča deklina v minikrilu.. preskakovanje pedal in podobne traparije, so redna poslastica za vse uporabnike. Tudi dosegljivost koles na postajališčih je večinoma ^[8]se opravičujem izrazu za eno galebjo rit. Če moram za najbližje prosto kolo peš prehoditi štiri ali pet popolnoma praznih postajališč je čisto vseeno, če grem tisti kilometerček do doma peš. ^[9]In to se je zgodilo kar precejkrat, da ne bom izpadel, kot glupa najstnica, ki se pritožuje nad vsako malenkostjo, ki ji prekriža pot.
• Spontani trenutki rodijo spontane ideje, ti pa se ponavadi prelevijo v spontana dejanja. Kar hočem reči je, da sva z najbolj zavzetim FDV-jevcem en dan končala na Brniku in štela letala. Priznati je treba, da so Adrijine škatlice ^[10]avtorstvo slike gre zgoraj omenjenemu blogerju  precej podobne avtobusom s krili. Vsaj, kadar poleg njih stoji kakšen zaresen avion.
• Ljudje so znani po temu, da imajo dolge nosove. Tisti, ki imajo ta vohalni tulec malce krajši ga ponavadi zelo radi vtikajo na mesta, ki naj načeloma sploh ne bi bila v njihovem interesnem območju. Tako se dogaja, da občasno kakšen pripadnik človeške vrste misli, da je dogajanje na mojem obrazu, natančneje na mojih dlakastih izrastkih njegova stvar. Ali pa, da se za pogostostjo mojega britja vedno skriva kakšen globlji razlog. Naj na temu mestu omenim, da sem z brki že rešil svetovno krizo ali dve, vendar je za moje redko/pogosto/pomankljivo/zanemarjeno/čisto britje kriv kvečjemu trenutni vzgib, ali “občutek,” če vam je ljubše… in, da so vprašanja “zakaj?” in “kako to?”  popolnoma mimo. Naslednji, ki se bo brez potrebe ukvarjal z mojimi brki, brado, ali navsezadnje ^[11]če je tako naneslo na prostor, kjer naj bi omenjeni malenkosti rasli, mi je brezpogojno dolžan 10€. Hvala.
• Zavidam ljudem, ki so si že pri moji starosti, ali pa mogoče pri kakem letu manj našli nekaj, kar jih veseli, se v temu izpopolnili do nemogočih meja in imajo vsaj ta del življenja neverjetno urejen.
• Čisto tako, čisto sproti lahko omenim plan za prihodnost, ki je v mojem življenju večinoma redek pojav: jutri zvečer na Kongresnem trgu, s slavnim plašilcem nič hudega slutečih kolesark in neustrašnim braniteljem sinic in drugih manjših živali, greva poslušat nekaj podobnega:

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=HJRCuYgHNw8[/youtube]

• To bi bilo to za danes. Gremo spat, jutri je nov dan poln migrenskih napadov, težkih debat in predavanj.