Glede na to, da je zadnjih nekaj objav popolnoma pomehkuženih in se bojim tako kmalu prekinit tradicijo bom na hitro povedal nekaj besed o nekomu, ki je bil z mano skozi otroštvo, vendar ga žal ni več. Tudi, če bodo nekatere povedi zvenele smešno, ker sem trenutno v fazi, ko težko spravim skupaj karkoli smiselnega. [1]Se dogaja, večkrat. Za idejo tega zapisa je kriva neka naključna hipsterska blogerka, ki je postavila vprašanje, če imam še kakšnega psa. Evo ti odgovora:
Od časa, ko je glavo pomolila iz kartonaste škatle in zmedeno zakorakala po dvorišču je sicer minilo že kar nekaj let (ocenjujem, da slabih 15), vendar se brez problema spomnim tistih prvih radoživih korakov, ko je ugotovila, da nekateri bežijo, če steče proti njim. Jap, priučen sem imel strah pred psi, ki je kaj kmalu izginil, postala pa sva najboljša BFF. Sledovi ugrizov majhnih pasjih zob po rokah in črte krempljev po hrbtu so zaradi nenehnih rokoborbskih spopadov obstajali kot nekaj vsakdanjega.
Z odraščanjem sva oba pridobila nekaj pameti. Tako se je Bistra naučila osnovne ukaze za sedenje in podajanje obeh tačk, [2]ob pomoči priboljškov bi ji zagotovo uspelo iztegniti vse štiri odpirati vrata, prinašati palico, [3]res, da je imela probleme z delom, ko bi jo morala vrniti metalcu, kar se je običajno razvilo v igro lovljenja in kasneje zadihanega ležanja na tleh z vsemi štirimi od sebe skakati čez ovire, [4]bežno jaz pa sem se naučil šteti do šest. Ena od njenih radosti je bil tek ob mojem kolesu. Komu lažem… njena radost je bilo lovljenje sprednje gume, ki je bilo večinoma neuspešno, vendar sem vseeno nekajkrat menjaval zračnico. Kljub temu sva skupaj prebežala kar nekaj kilometrov, dokler nisem začel hoditi na daljše ture, pa še takrat me je rada pospremila del pot in mi kasneje prišla naproti. Izredno lepi spomini.
Z leti je postala malce bolj umirjena, dočakala pa je tudi lepo starost. Pri koncu je bila res že malce uboga, ker jo je dajal križ in je imela malce omrtvičen rep. Mislim, da je življenje tukaj v pasjem raju vseeno uživala. “Pasji raj”, ker sredi osamljene lokacije tega kraja mrcine hodijo okrog brez ovratnic, verig in ne uporabljajo nikakršnih kletk. Prosta hoja in kilometri prostora večinoma brez nevarnosti so najbrž sanje vsakega ščeneta, kaj šele čistokrvnega nemškega ovčarja, ki se rad večkrat v tednu poda v divji dir za kakšno preveč pogumno srno, ali pa ponoči že skoraj histerično laja na medveda ali dva.
Sicer pa ima življenje brez povodca tudi svoje pomanjkljivosti. Ena od teh je, da se pes lahko potepe, druga pa, da imajo tudi nabriti psi iz sosednjih vasi lažji dostop do godne samičke. Vse skupaj je rezultiralo v nekaj mladih zarodih mešančkov med nemškim in kraškim ovčarjem, ki so bili vsakič izjemno prikupni.
Svoj materinski čut je lahko zelo dobro uporabila, ko je brat v gozdu našel zavržen majhen in neškodljiv cukrček….
…ki je zrasel v neubogljivo in podivjano zverino, ki mi ob vsakem prihodu domov od samega veselja uspe umazati hlače.
Če sem v objavo nalepil že toliko slik, naj bo tukaj še ena, kjer je poleg dveh lepotic še sosedova zlata prinašalka:
Bistra je bila pes, ki bi si ga lahko želel vsak otrok in še marsikdo starejši. Bila sva res dobra kolega, razumela sva se na migljaje rok in uhljev. Če bom koga ohranil v lepem spominu, bo to ona. Stoposto.
Sugar overdose 😀
Tudi meni je nemški ovčar zelo ljuba pasma, najljubša pa nemški bokser. Gor sem zrasel ob obeh pasmah.
Če/ko bom imel psa bo to definitivno ena od teh dveh pasem 🙂
“If you want a friend, get a dog.”
Eden izmed življenskih nasvetov.
Sam bi takoj mel kej štirinožnga za družbo ob seb, pa nimam srca, da bi ga zaprl med štiri stene… pes rab prostor in svojo svobodo.
Najprej naj lepo pozdravim vse kolege hipsterje, zdaj pa moram poiskat svoja ogromna popolnoma neuporabna očala brez dioptrije, ki jih nosim samo zato, da v njih izpadem geeky in kul, da lahko nadaljujem. Payback’s a bitch, you know? 😛
No, da so nemški ovčarji perfekcija od psa je itak jasno, tako da se v to posebej ne bom spuščala … Maš pa krasne kepice doma, sem se skoraj malo zaljubila 😉 Super zapis in super psi. Za konec pa še meni zelo ljub citat: A dog is the only thing on earth that loves you more than he loves himself. Ne pozab tega 🙂
Iiiiii, kok lepo. 😛
@Chemfusion Sugary blogs – making diabetes since 2005. Kaj pa vem, psi s čisto kratko dlako mi nikoli niso bili preveč pri srcu. Ampak pogled imajo pa itak vsi lep 🙂
@Sakir Psi so boljši ljudje kot ljudje. Definitivno ^^ Enkrat si prvošči mal večji življenjski prostor, pa dej kaki štručki priložnost. Bo dobro za tvojo pokvarjeno psiho
(šala, ampak…srysly dude 😆 )
@alamea Ah, draga moja, če misliš, da katerikoli hipster bere ta blog, se stoposto motiš in je bil ta tvoj pozdrav lastnemu ljudstvu bolj kot ne lajanje v prazno (nekaj podobnega ta trenutek počne naš kuža, iz čistega dolgčasa). V isto kategorijo spadajo tudi grožnje, ker se, kot že rečeno, v živo sploh ne poznava in težko dosežeš moj ego
Sicer pa komaj čakam.
Tale tvoj “skoraj” me žalosti, ker zadeva ne poteka na tak način. Either you like it, or not. Vmesne poti ni, ker je to vse, kar je na izbiro 😛 Sicer pa te ljubezen do tiste male črne “kepice” kaj hitro mine, ko dobi enega od njej preljubih paničnih napadov in ti poizkusi pustiti odgrizniti nos.
Ne bom pozabu tega, ker sm milijonkrat vidu, da je res. Če bi se ljudje obnašal na tak način eden do drugega bi bil svet tudi veliko lepši. Zdej se pa pač ne maramo in si grozimo z raznimi “payback”-i in podobnim 😛
@bubašvabe Hahaha 😀 Ampak je bla res lepa!
O ja nemški ovčar je ena izmed pasem, ki bi jo takoj imel čeprov so mi strašni, ampak so zakon 😀 Itak imam pa doma severnega medveda, ki misli da je višavc 😀
Lepe zverinice. 😛 Sam imam eno “mrcino”. Mešanca z nekaj lovske krvi. Zdaj pa si predstavljaj kako pestro mora biti ko ga vzamem zraven ko grem laufat v šumo.
w000t?
Sayin’ sometin’ wrong wit’ me?
Met psa je vsekakor na mojmu to do seznamu. 😎
Tvoj smisel za humor me včasih zastrašujoče spominja na mojega … Sem pa ponosna na tebe, kako lepo znaš z grožnjami
Ja nič, če ne druga, se vsaj moja hipsterska duša tu potika 😛 Napadi panike pa itak morejo bit, sicer so pa še vedno boljši pri psih, kot pri mačkah. Njim se pa itak zmeša … Pa ne zdaj med najhujše zločine človeštva mešat odzivov na lastne grožnje 😛
@nmohoric Ne vem od kje ti ideja, da so strašni, ker so res najbolj prijazna bitja. Seveda imajo zobe, s katerimi brez večjega truda pregriznejo palico debelo kot tvoja podlahtnica, vendar to še ne pomeni, da se jim zdiš okusen. Česar ne bi mogel reči za tvojega višavca. Pazi se med spanjem
@pametnarit Če bosta kdaj domov prinesla srno nas vse lahko povabiš na golaž
@Sakir Nah, you’re perfectly normal. Like a rock, or a dolphin with gangrene….
@alamea Sicer trenutno nimam idej, kaj bi ti modrega napisal, ampak, če se čisto po otročje greva, kdo je začel z grožnjami… si bila ti
Dej me poklič, da se lahko greva še “you hang up,” “no, you hang up!” Potem se pa še lahko posnameva pa narediva mix za na yotube
Saj pravim, ne na grožnje gledat kot na nekaj negativnega … bolj kot na predigro 😛
Kjuuuuuut! <3
Bloga še nisem prebrala, ampak kužki so pa tko lepi! <3 <3 <3
Owww! <3
Ah, draga moja @alamea, tudi, če bi imel nekaj tako skrivnostnega, kot je tvoja številka bi z mojim smislom za humor pri prvem “you hang up” odložil.
Take grožnje imamo pa radi. More of that, please….
@Urška Vedno, ampak res VEDNO znaš zajeti pravi point vsake objave.
No, na srečo te anonimnosti se niti ne moreva it bedarij v stilu “you hang up”
Oh, saj bi ti še ponudila več, ampak potem se pa oglašajo ljubosumni blogerji, ki ne razumejo, da sva samo dva obubožana študenta in naju preganjajo k temu, da naj si poiščeva sobo … Ampak dobra novica je, da nama mogoče celo kdo donira kako hišo, če bova ljudem še naprej vztrajno parala živce, muahahahaha 😛 Drugače me pa veseli, da si začel tako gledat na grožnje 😉
A ja muci, še nekaj, preden pozabim: xoxo
Paranje živcev nama gre očitno res preveč dobro. Očitno si bova morala najti poklic v tej smeri.
Kot opozorilo naj povem, da je najbrž precej bolje, da se v živo ne poznava ker bi bila stoposto dobra sovražnika. Tudi scena, pri kateri sva v eni hiši, ali še huje: sobi, bi se najbrž končala tragično. Dva tako velika ega se pač ne moreta podrgniti, brez da bi se nekaj vžgalo, ali eksplodiralo. Sicer pa…how would we ever know, if we never try.
Prosim, ohrani mucije in objemčke za pogovore s kokodakastimi kolegicami, ker je moja raven sladkorja že od čokolade v višavah. Hvala.
Moram rečt da me spomnjata na kak star zakonski par. Sta ziher da nista bila v kakšnem prejšnjem življenju poročena?
Dragi moj, jaz sem absolutno za, ampak midva s poklicem v tej smeri bi predstavljala pogubo za preostanek človeštva. Sicer pa si se hitro spomnil, da določenih stvari pač ne moreš vedeti, če ne poskusiš … Šele po tem, ko si si že ustvaril celo teorijo o tem, kako bi izgledala prisotnost obeh v isti sobi
Ampak meni je všeč, imam rada eksplozije 😛 Muciji in objemčki pa ne pridejo v poštev s kolegicami, temveč samo v provokaciji, tako da vse ostaja rezervirano zate 😛
Chemfusion hvala za vse komplimente. Lahko se pa pretvarjaš, da sva tik pred poroko in nama zrihtaš torto pa poročna darila … Tako bomo vsi srečni