Tschudovit teden in rit mladosti

Pridejo trenutki v življenju, ko moraš za lastno psihofizično zdravje držati gobec, jezik prilepiti nekam za karies in si v mislih recitirati kakšno od otroških pesmi. Če se taki trenutki zberejo v enem letu, ni hudega. Tudi en mesec se da preživeti…. kaj pa en teden?
Mislim, ajde, smite me, almighty smiter.
Ko se zjutraj z največjim veseljem z izbuljenim pogledom podaš na faks, da bi profesorju verbalno podal svoje misli, ki so neverjetno podobne ^[1]minus štajerski naglas tistim, ki jih je on med predavanji približno pol leta ves obupan ^[2]ma hecam se, itak, da se profesorji ne sekirajo poskušal vsaj približno razložiti. V mislim ponavljam snov, se plazim po stopnicah in steklo gledam, ^[3]jutranja svežina ter počasi prikorakam do vrat, ki vodijo do nečesa poimenovanega z eno izmed bolj grših ^[4]ne “grških” besed – kabinet.
Strike #1: listek na vratih, na njem pa piše, da sem ustal pol ure prehitro, ker je profesor obstal v gneči zaradi verižnega trčenja najmanj desetih vozil na avtocesti, ravno pred tunelom. ^[5]Saj to so ponavadi razlogi, da profesorji zamujajo, kajne? Nikakor to ni pitje jutranje kave ali čvek s simpatično asistentko na cigaretu!
“Čebelica leti z neba, leti leti vse niže, vse niže in…” Dobro. Nazaj pridem čez pol ure, ne da bi se moja prebujevalna faza premaknila za kako stopnjo proti zeleni oznaki. Nekaj študentk iz sosednje (študijske) smeri, ki jih poznam na videz že greje leseno klop, ^[6]torej bom na vrsti šele za njimi… pri kateri so zraven še obešalniki za jakne, ki so jo na fakulteto očitno pripeljali kot spomenik vrtčevskim garderobam. Divje korakam po hodniku, zraven še pogledujem na telefon in po stari navadi osvežujem Facebook, kar je dopoldan bolj ali manj jalovo početje. Vsakič, ko se obrnem proti čredi gruči kolegic se katera od njih začne hihitati.
Strike #2: Itak. Lahko bi bila prva stvar, ki bi mi prišla na misel… seveda imam od petih zadrg na hlačah ^[7]žepi, pa to odprto ravno napačno.
“Pedenjped se sam oblači. sam počeše in umije, čeveljčke si sam skrtači sam se s čepico pokrije,” se mi zdi v tistem trenutku preveč ironična, ampak jo med diskretnim zapenjanjem ^[8]v kolikor si lahko sredi hodnika diskreten vseeno besno recitiram… v mislih ofkors. Spet se potopim v branje razglasov na oglasnih deskah, ^[9]btw “dve dvo-posteljni sobi v tro-sobnem stanovanju v dvo-stanovanjski hiši” se sliši grozno. G-R-O-Z-N-O in medlo buljenje v steno. Mine ura in pol, vendar tista ura na steni pravi, da je šlo mimo šele pet minut. Grozen dolgčas traja toliko časa, da začnem z matematiko: če je vsak študent pri profesorju povprečno 20 minut in so pred menoj še štirje imam dovolj časa, da grem še malce do svoje postelje in računalnika. Čez triindvajset minut in pol se vračam nazaj na fakulteto. Pogledam proti mizam pred vhodom in pomislim:”Sam tistle k tamle pije kavo je pa čist enak ko tale profesor pr ktermu mam spraševanje…”
Pridemo do Strike #3: Aja, sej to JE ta profesor. “Sonček boža tačice, naše bele mačice. O, da je lenuška…” Skozi zobe vdihujem vroč zrak in ga po zmajevsko piham skozi nozdrvi. Dooobro. Bom šel pač na naslednji rok.
Konec? O, ne, ne.
Nekje je padla ideja, da bi mogoče šli na letošnji Ritem mladosti. Valjda. GužvaGneča, glasna glasba, pijani in pobruhani vosli, ki nimajo mere, kupi prebivalcev določenih ljubljanskih ghetto predelov in še tisto najlepše: top pop smetana slovenske glasbene scene ^[10]ali še huje: svetovne glasbene scene, ki pa je dovolj poceni, da si jo organizatorji lahko privoščijo….  Torej sami čudoviti faktorji ki bi jih kadarkoli zamenjal za lobotomijo. Pol pa gremo, a n.
Vsak pozna uganko, pri kateri je treba z enim čolnom spraviti čez reko osebe, ki se med seboj izmenično ne marajo in moramo izbrati pravilen vrstni red in kombinacijo prevažanja. No, če imaš na voljo avto/avtobus/pešhondo in tri ljudi, od katerih bi šel vsak rad z drugim prevozom ^[11]pre-hodom dobiš nekaj podobnega. Ali pa kar Strike #4.
Avtobus se je kmalu izkazal kot propadla možnost, saj so na prvemu ljudje z ritmi drgnili drug drugega, sedeli na voznikovi desni roki in navsesploh oponašali zloženost sardel v čisto sveže kupljeni konzervi. ^[12]minus olje  Glede avta pa lahko rečem samo, da Ljubljančani vozijo kot opice v gokardih, res pa je, da sem tudi sam po sili razmer naredil dva prekrška. ^[13]Ampak kaj mene briga, itak imam velenjsko registrsko…
Aja, (rit)em mladosti. Na enem odru se je cel večer vrtela ena in ista pesem. Če se ne motim nekateri dobro poučeni ta fenomen imenujejo tudi house glasba. Drugi oder je bil poln izmenjujočih pevcev, skupin in tistih, ki so jim plačali, da pridejo pokazat svoje ksihte. Če bi seštel vse sprejemljivo dobre odseke nastopov bi dobil absolutnega letnega zmagovalca med prireditvami v petju na playback.  K sreči sta marsikateri trenutek rešila povezovalca, ^[14]mislim, da je bil eden izmed njiju Vid Valič – ampak še vedno ne vem kateri ki sta imela zelo smešne dialoge. K sreči jih zaradi preglasnega ^[15]resno, zakaj je bilo tako naglas med govorjenjem? Ljudi, ki so v ozadju pili itak ni brigalo kaj klatijo spredaj… ozvočenja ni bilo možno v celoti razumeti.
Srečen sem, da sem se udeležil te prireditve, ker drugače ne bi nikoli izvedel kdo je April. Za tiste, ki še vedno ne veste: izvajalka, ki je pesmi Rdeče kapice, s košaro hopsajoči k babici “ladadidej ladadida…” dodala še malce besedila, ki gre nekako tako:”E E E, E E E E, E E E E, EE E ,EEE…” Naravnost neverjetno.
Aja, prav tako po novem vem kdo je Rio, žal pa ne morem reči, da sem zaradi tega kaj bolj srečen.
Kakorkoli, Siddharta je zažgala oder bolj kot spremljevalci April, ki so bruhali ogenj, zaključni ognjemet pa sem opazoval med hojo proti parkirišču, z dvema minusoma namesto oči.
Drugo leto raje ne bi ponovil. Že zaradi smrada po bruhanju, razbitih kozarcev, steklenic, pijanih mladoletnikov in nečesa mokrega v travi, kjer sem za trenutek želel posedeti….