O glasbi

Glasba je… Nekaj neotipljivega. Predvsem, če jo jemljemo kot zadevo, ki naj bi nekaj pomenila v našem življenju.

Vse do konca osnovne šole mi ropotanje različnih glasbil in vokalov ni pomenilo prav ničesar…potem pa se je začela puberteta. Nekako sem se moral vključiti družbo ^[1]pa čeprav s tlačenjem slušalk v ušesa počneš ravno nasprotno in sem začel spoznavati vse o temu čudu. Eden izmed vtisov, ki jih dobiš kot najstnik je, da se glasba deli na zvrsti in da poslušanje katerekoli od le-teh drastično določa tvoj karakter, zunanjo podobo in vtise, ki jih ljudje dobijo o tebi. ^[2]Seveda karikiram. Izbrati sem moral torej nekaj, kar bi me čimbolj postavilo pred drugimi, ne da bi sploh vedel kaj izbiram. V tistem obdobju sta se v popularnosti med mladino menjala rap in techno. Ker se še nisem zavedal, kako neumno zveni hvaljenje “poslušam to-in-to zvrst” in poistosvetenje s svojimi hobiji in ostalimi bedarijami, ki jih najstniki nujno potrebujejo za občutek pripadnosti čemer, ali komurkoli, se je zgodilo najhujše.

Padel sem v tehno. Vsaj površno, no. Še celo dober izgovor sem našel:”Glede na to, kakšna besedila imajo pesmi, že raje poslušam glasbo brez besedil,” v čemer se celo najde nekaj resnice. Ne bom rekel, da mi takrat poslušanje muzike ni dajalo tistega, česar sem želel: dobrih občutkov in izolacije od sveta, ko sem v prostoru polnem ljudi mirno delal, da nikogar ne slišim, ker sem imel ušesni votlini zaprti z glasnim razbijanjem nekega schranza. Hkrati z pridobljeno najljubšo zvrstjo sem dobil tudi eno, ki sem jo nekako zasovražil. Pa ne ker bi bila zanič…..ok, tudi ker je zanič, ampak hočem reči, da so bili poglavitni razlog najbrž tisti, ki so to zvrsti poslušali na način, ki jo je vsiljeval drugim. ^[3]Ja no, govorim o “narodnjakih,” “jugopop,” “čefurjadi,” “….”

Potem se je zame začelo obdobje diferenciacije. V vsemu, ne samo pri glasbi, ampak pri vseh področjih življenja sem iskal nekaj novega, izvirnega…. DRUGAČNEGA. V velikanski mržnji po nečemu nadpovprečnemu je glasba kot taka začela v mojih očeh izgubljati na pomenu. Iskal sem kaj imajo pesmi iste zvrsti skupnega in jih po analizi vrgel pod kategorijo “brezveze.” Popularnih pesmi in vsega kar vrtijo na radiju sem se začel izogibati kot kolesar konjskim figam po paradi. Mapo z nelegalno pridobljeno s kupljenih CD-jev prekopiranih pesmi je zamenjala glasba znancev, kolegov in manj znanih izvajalcev.  Začel sem celo verjeti v traparije, da je dober glasbenih samo tisti, ki to počne s srcem, ampak je ta teorija postavljena na preveč trha tla. ^[4]“S srcem” lahko glasbo ustvarjam tudi sam, pa nimam nobenega talenta whatsoever Prišel sem do ugotovitve, ^[5]ne čisto sam, ampak s pomočjo pogovorov z različnimi amaterskimi glasbeniki, ki sem jih imel čast spoznati da je glasba preveč zaprta..zaprt…em….reč? stvar? tvor? skupnost? NEKAJ, da bi bilo mogoče pri njej ustvariti karkoli novega. Ne, da bi bile “vse najlepše pesmi že napisane” ampak je diferenciranje končnih izdelkov na “trgu” ali med poslušalci precej nemogoče. S tako, skoraj matematično togo miselnostjo, sem prenehal z vsakodnevnim napadom na zvočnike.

Pričel sem ceniti tišino. Našel sem vse prednosti življenja brez nekega mašila, background noise-a, ki mi običajno samo zavira misli. Ne ker bi se glasbe naveličal, ali ker bi bila dolgočasna, ampak ker mi to kar imam sedaj bolj odgovarja. Vseeno me občasno prime in si prižgem kak komad. Če sem sam doma preizkušam trdnost sten…za nekaj minut. Potem se spet potopim v lastne misli.