Obvezno dežurstvo

Zasluge za tole objavo gredo blogerki Urški Sonček, ki mi je predlagala o čemu bi lahko napisal nekaj besed:
Sicer nerad kracam o stvareh, ki so mi večinoma neznanka, vendar bom v upanju, da mi kdo zadevo razjasni vseeno naklepal nekaj vrstic.
O obveznem dežurstvu v Študentskih domovih namreč. V prostem času ^[1]To je čez teden. prebivam v enem od blokov na Kardeljevi ploščadi. Ne vem kakšno ureditev imajo po drugih študentskih domovih, vendar je pri nas za vse prebivalce stavbe obvezno občasno dežurstvo pri vhodu.
Poteka nekako tako, da se tisti, ki je napisan na seznamu ob uri pojavi v majhni dežurni loži, s ključi, ki jih mora od predhodnega dežurnega pridobiti sam in nato odsedi nekaj ur z buljenjem skozi steklo. Sicer naj bi bila v loži internetna povezava, vendar je bil med mojim dežurstvom sam prikluček za internet razpoložen precej pokvarjeno, ^[2]S čimer mislim, da ni deloval. zato sem bil sam enkrat prisiljen dokončati tri naloge za programiranje. Pa pustimo sedaj to.
Kakorkoli, vse kar dežurni počne, razen da sam sebi krajša čas je, da čaka na telefonski klic prijaznega možakarja, ^[3]Najbrž iz najete varnostne službe, al neki. ki brez pozdrava in drugih nepotrebnih ceremonij reče:”Kdoj tam?!?” Ko mu poveš:”Ime in priimek tu.” nemudoma sledi poznani “Tu tu tu tu tu,” ampak ne kot odmev, temveč kot zvok s svetlobno hitrostjo prekinjene linije.
Sedaj pa vprašanje: v čemu je smisel dežurstva pri vhodu v študenski dom, če ne počneš prav ničesar in zakaj je neudeležba kaznovana z dodatkom na položnici? Prav nobene razlike ne bi bilo, če bi bila dežurna loža prazna. ^[4]Ker večino časa je, večina študentov namreč takoj po telefonskem klicu odide po svoje. Zakaj je obvezno dežurstvo v času, ko bi bil drugače na predavanjih?
Še ena manjša anekdota, ki samo potrjuje nesmiselnost početja:
Med radostmi mojega prvega dežurstva letos je k meni v ložo pritekla panična deklina in mi rekla, če je mogoče kje blizu prva pomoč. Nisem spraševal kaj se dogaja ampak sem se obrnil po ^[5]ne preveč veliki loži in poskušal odpreti omarico z velikim rdečim plusom. ^[6]V bistvu rdeč križ, vendar mislim, da je to jasno? Seveda je bila zaklenjena, ključ pa sem imel na obesku, problem je bil edino v temu, da je tisti ključ od moje sobe in ne od omarice. Torej, kot dežurni tudi v nujnem primeru ne moreš storiti ničesar. ^[7]Da ne govorim o čisto mimobežnem razočaranju dekleta v stiski. Kje je torej smisel?