Deževalo je. Sicer samo od zgoraj navzdol, tako da majhen in bel zajček, ki je sedeč na veji gledal nekam v globino, ni imel preveč mokre dlake po precej luskastem trebuhu.
S kotičkom mavrično obarvanega očesa je ošinil majhen vhod v svojo duplino, ki ga je pred 170 leti z golim kljunom in sposojenim dletom iztesal v debelce drobnega bora. Do sedaj se je ta razrasel v ogromen hrast, luknja v njem pa je bila dovolj prostorna za manjšo zajčjo družino, ki je imela po zadnjem štetju 21 zajčkov, štiri vedno lačne volkove, plazma televizor in hišnega ljubljenčka – slona. S ponosom je pomislil na shrambo, vedno polno korenja, skrivališče ukradenega, starega železa, garažo polno odvečne krame in štiri čebulne sadike, ki so služile kot dobro obrambno orožje proti invazijam slabih nogometnih igralcev.
Ponosno je zavzdihnil, raztegnil krila, poletel en krog okrog drevesa in se ves premočen odpravil kuhat mulo s tatarsko omako. Do tja ni nikoli prišel, videli pa so ga, ko je švignil preko minskega polja.
Kam gre mali beli zajček?
http://www.youtube.com/watch?v=WANNqr-vcx0