Stlačena pločevinka je padla na kup k drugim, proti njihovi volji. Tresoče roke so vzele v roke papirnato škatlico in izvlekle nekaj hudo podobnega cigareti. Z veliko težavo so prižgale konec brez filtra, saj se je iz druge strani iz priloženih ust razleglo glasno kašljanje, nato pa še dolg vzdih, ko je plamenček uspel zanetiti gorljivo snov v papirju.
Spustile so se na tipke obrabljenega pianina in začele igrati pesem, ki je bila tako slaba, da ne bi uspela niti na slovenski glasbeni sceni. Tako ali tako so prišle samo do tretjega akorda, ko se je iz višje ležečih ust spet zaslišalo pokašljevanje. Ena od rok se je odločila dvigniti do ust po cigareto, druga pa ji je sledila in popraskala glavo. Glava je stresla s preneštetokrat pobarvanimi lasmi, oči pa so se ji zaprle. V temu položaju je ostala nekaj minut.
Ko so se oči sunkovito odprle, se je v njih bleščala nenavadna odločnost. Cigareta je v majhnem loku odletela v pepelnik, proti njegovi volji, roke so udarile po tipkah, iz grla pa se je skozi usta razlezel glas angelov. Kmalu je spet izginil v oglušujočem kašljanju, v očeh so se pojavile solze.
Potrkalo je po oknu. Glava je z očmi planila do stekla in zadnji trenutek ujela senco, ki je pod roko držala belo kepico, z dolgimi ušesi….
Kam gre mali beli zajček?
p.s.
Who’s getting existential over here?
A ima mali beli zajček namen iti nekomu na živce? 😉
Meni še ne… Pričakujem nadaljevanje. 🙂
Sicer pa, ko sva midva imela v kuhinji miš, je na pomoč dobesedno priskočila mačka.
Mogoče bi pri iskanju malega belega zajčka pomagal muc?