Dobesedno: story of my mind

V večernem dolgčasu sem malce pobrskal po arhivih raznih msn pogovorov in zasebnih sporočil. Na Netlogu sem našel eno obsežno pisemce, ki sem ga pred dobrim letom v nekem nenavadnem zanosu napisal in poslal neki določeni osebi. Za njo sicer upam, da ne bo zamerila, da je še kdo drug videl njej namenjeno umetnijo. Sam nad sabo pa sem pošteno presenečen, da sem biu nekoč sposoben spraviti skupaj nekaj takega (z vsemi slovničnimi napakami vred):

A maš rada hrčke? Aja sm te to že prašov?
Zdele ti bom napisov eno extra dougo zasebno sporočilo. Čist sam zato, da se boš mal matrala brat pa da boš zgubila par sekund lajfa. Bed a ne?
No uglavnem. Ti povem jst eno zgodbico?
Sej tu sploh nej vprašanje. Povedov, mislm napisov ti jo bom v vsakem primeru a ne. Na teb je pa če jo boš prebrala al ne. A lahko pišem v pravilni Slovenščini? Boš znala prebrat? xD No pa začnimo:
To zgodbo bi lahko začel z preizkušenim stavkom iz pravljic, ki sem jih bral v mladih letih (torej: Nekoč, pred davnimi časi..) ampak je ne bom, iz čisto preprostega razloga: ker se stvar ni zgodila pred davnimi časi. Če bolj natančno premislim, raje sploh ne bom definiral kraja in časa dogajanja. In to zato ker: 1. te nič ne briga, 2. je zgodba izmišljena, tako da itak nima veze kdaj se je dogajala ne? In sedaj preidemo k stavri, torej k prvemu, uvodnemu, začetnemu stavku tele zgodbe. To ni navaden stavek. Od njega je odvisno, kakšen prvi vtis bo naredila tale izmišljotina nate, če te bo pritegnila, ali morda ne. Torej moram za tako veliko stvar napeti vse moje… ok… edino mojo možgansko celico, jo prej še zdopingirati, pojesti veliko čokolade in meditirati. Zadeva sploh ni tako preprosta kot se sliši.
Poglej: Tale moja uboga možganska celica ni bila v uporabi že precej dolgo časa. Čisto po pravici… sem jo ogromno zapostavljal. Seveda, zakaj bi se naprezal in razmišlal, če lahko zinem prvo stvar, ki mi pride na misel in naredim pač slab vtis, za katerega se nikoli ne sekiram. Preden mi torej tale mala stvarčica vžge in jo spravim na delavno temperaturo lahko preteče veeliiikooo vode. Logično? Poglejmo dalje:
Dopingiranje možganske celice. Se tudi ne sliši preprosto. In tudi ne vem kako naj bi to izgledalo. Vem samo, da je za to potrebna velika količina pepsija in vsaj 17ur glasne schrazn glasbe. Uglavnem, nič takega kar z nekaj truda ne bi zmogel
Tretja stvar je, če se prav spomnim, pojesti veliko čokolade? Baje, po pripovedovanju prednikov, je najboljša za ta podvig Milka, zavita v folijo. Ker pa folije omenjena čokolada nima več, bo dobra tudi Milka brez folije ( v sili hudič še muhe žre). Torej, ne poznam točnega recepta o kolikšnih količinah čokolade tukaj govorimo, približno pa vem, da se giblje okrog količine, kot jo uspe pojesti priljubljena, upokojena pevka Šerbi v eni uri. Toliko mislim, da bom še zmogel, vendar ne brez določenih posledic (slabost, hiperaktivnost, zaprtje…in ostali simptomi božičkovega sindroma- prenažiranja s čokolado).
Zadnja stvar je meditacija. Malo sem se pozanimal okrog in izvedel, da se je tega najbolje izučiti pri mojstrih. Mojstri pa živijo v Tibetu (strehi sveta -strah te blo). Sedaj za leto 2019 načrtujem potovanje v Tibet (streho sveta -strah te blo). Pred tem imam še višinske priprave s tekom na Travno goro, kjer bom poskušal izzivati medvedko z mladiči, da mi da zalet za izdaten trening in psihične priprave za občutek življenske nevarnosti. Vrnem se pa okrog leta 2020. Če bo šlo vse po sreči in v Himalaji ne spoznam kakšne lepe gorske koze in se odločim da z njo preživim ostanek življenja.
Tako. Torej. Sem še kaj pozabil?
Ajaaaa…seveda zgodbica:
Na sredi trate je sedela majhna zlata ribica in si čistila nohte. Nekako prepozno je ugotovila, da je ta travnik v bistvu vinograd, in jo je povozil kombajn. In srečno sta živela do konca svojih dni. In še zdaj živita, če že nista umrla.
KONEC