Kolesarji smo pač svinje…

Mislim, ko loviš zadnje sončne žarke letošnjega leta in se ti zaradi raznega vročega ( 🙂 ) zraka v raznih dihalnih poteh nabere razna sluz, katero razni angleški gentelmani ponavadi diskretno odstranijo s posebno pripravo, po njihovo imenovano handkerchief (robček [op.a.]), katere pa ti zaradi polarnih razmer in posledično majcene negibljivosti prstov nekako ne moreš izvleči iz hrbtnega žepa in raje uporabiš tisto pravo, arhaično prst-na-drugo-nosnico: pihni metodo. Seveda se pred podvigom prepričaš, da okrog ni nikogar.
Če pa ob takem trenutku, ob vnaprej pripravljeni cesti, stoji vnaprej pripravljen grm, za katerim stoji ne tako vnaprej pripravljena mlada družinica, ki je bila trenutek pred tem še izven tvojega vidnega polja je pa pogled na njihove zgrožene obraze ob tvojem čiščenju nosnih kanalov v smeri 6 o’clock (glede na njih->proti njim) PRICELESS!
Seveda nisi pripravljen na tako situacijo in tvoja reakcija bi bila po daljšem razmisleku aboslutno drugačna (mogoče bi izvrgel še kakšno opravičilo). Tako pa narediš tisti dve stvari, ki ti prvi padejo na tvojo malo, s čelado obdano kolesarsko pamet: zardiš (kar se mogoče na kolesu niti ne opazi) in z hrbtno, večnamensko, stranjo rokavice lepo obrišeš tisto malo sluzi, za katero čutiš da ti je ostala na izhodu nosnega kanala.
Kaj hočemo? Kolesarji smo svinje (za kolesarke raje ne napišem kaj naj bi potemtakem bile). Take življenske situacije, kot je spihovanje nosu nam pač v tistih nekaj urah, ko brcamo, grizemo, se napenjamo v velike vzpone in drsimo po spustih, niso ne vem kako pomembne.
In nam naj ne bodo!