Kolesarska tura #1 (opis poti)

Odločil sem se, da se bom hvalil s svojimi kolesarskimi turami.
Da najprej razjasnim zgodbo:
Sam sebe jemljem kot kolesarja. Kolesarja s srcem, kakor bi se lahko malce poetično opisal. Ne tekmujem, razen sam s sabo, nisem včlanjen v nobenem športnem klubu. Vozim iz čistega veselja, ki bi me minilo, če bi ljubezen do poganjanja pedal postala obveznost.
Vsak dan, ki ga preživim doma, komaj čakam da si oblečem lycro (kolesarsko oblačilo) in zajaham svojega aluminijastega konjička in maratonsko vzdihujem, če mi vreme ne dopusti tega veselja.
Vozim treking kolo, znamke Author Spirit, staro 4 leta (ali mogoče malenkost več, ker je bil kupljen rabljen). Gume na njem so allroad, tako da se ne ustrašiva tudi kakšne makadamske ali traktorske poti.
Najdaljšo turo do sedaj sem zvlekel na 99 km (ne 100tka še ni padla, je pa v načrtu). Drugače delam malce krajše, tja do 70km ali pa do 30 km na mojih “kondicijskih treningih” na katerih dajem vse od sebe (t.j. ženem na vse pretege, dokler ne pljunem krvi, nato ženem dalje ->hec 🙂 )
Sedaj pa preidimo k bistvu:
Današnja tura do meje s Hrvaško
Dolžina: 72 km
Povp. hitrost: si nisem zapomnil podatka =)
Od, do: Od domačega kraja, do Babnega Polja
Torej en mali potopisek:
Zjutraj sem vstal nekaj minut pred 9 (za počitniški čas…zeeeloo zgodaj), pogledal skozi okno, pri čemer se mi je na obrazu pojavila velikanska reža med levim in desnim ušesom – sončno vreme (kooooončno). Pojedel sem zajtrk, si oblekel svojo temnomodro lycro, nadel rokavice in čelado in se sprehodil do kolesa.
Skok na njega, spust po klancu pred hišo in občutek svobode, svežine, brezmejnosti….
Odpeljal sem se naravnost na Bloke in od tam do Bloške Police, kjer sva se dobila s prijateljem, tudi ljubiteljskim kolesarjem.
Zdaj v duetu sva brcala, z majhno pomočjo vetra navzdolj proti Bločicam do Grahovega, kjer sva zavila levo po krajši makadamski poti. Pot se je nadaljevala večinoma po ravnini čez Žerovnico, Lipsenj, Goričice, do Gornjega Jezera, kjer se je trasa začela malce vzpenjati. Stoje in počasi sva zrinila v klanec in se spustila v vas Dane, nato skozi Podcerkev in Nadlesk do Starega trga pri Ložu.
Na glavni cesti sva zavila desno, proti jugu. Ravna cesta v nadaljevanju se v Podgori pri Ložu prav strupeno prevesi v strupeno dolg strupen klanec.
Ker ima vsak konec nekje svoj začetek in ker za vsakim dežjem posije sonce, se je tudi ta klanec končal in pričel se je spust.
Do meje s Hrvaško sva pribrzela s kar precejšnjim zaletom. Ustavila sva se in opazovala obmejnega policista, ki je opravljal kontrolo nad nekim avtomobilom, ki je sicer imel slovensko registracijo.
Ker mladi, energije polni fantje ne zdržijo dolgo na enem mestu sva midva, predstavnika te skupine, kmalu obrnila sprednja kolesa nazaj, proti severu. Čakal naju je kratek vzpon in nato eden najdaljših spustov na celotni trasi (ok. 2-3 km) na kateremu sva dobila brez poganjanja hitrost tja do 60 km/h. Do dna klanca sva “ležala” na belancah, kjer sva začela jadikovati o razbolenih vratovih, ki pri takem položaju zelo trpijo =) .
Nadalje se nisva vračala po poti po kateri sva prišla, ampak sva jo mahnila čez Stari trg naravnost proti Bloški Polici.
Tam sva se ločila, mene pa je čakala še vrnitev domov (ok. 10 km ). Vzpel sem se na Bloke in razbolelih mišic na nogah prilezel do doma.
Še nekaj podatkov:
-Večino poti sem prevozil v zavetrju (šverc komerc =) ) tako, da hvala Dejan da si držal vodstvo.
-prometa na trasi čez teden večinoma ni, razen mogoče na odseku Bloška Polica – Grahovo
-vsekakor všečna tura z ravno prav vzponi in ne preveliko zahtevnostjo
-ponovitev? samo povejte kdaj =)
-zanimivosti ob cesti: Cerkniško jezero, grad Snežnik (kdor jih še ni obiskal je zamudil marsikaj lepega)
p.s.
vem da je tale prispevek brez slik zelo dolgočasen, samo nimam fotoaparata, zemljevida se mi pa trenutno ne da urejati. Pride naknadno =)